Sebe ne vidim kot umetnika. Zato, ker včasih kaj napišem, ne mislim, da je treba biti odmaknjen, trpeti ali v navzkrižju z vsakdanom, da človek vidi kaj lepega. A občasno se mi zgodi trenutek, ko me najde lepa misel in beseda. To morda zapišem za lepši dan in dobro energijo sebe ali drugih. Ljudje potrebujemo tudi umetnost, da nam pove, da ni vse le dolgočasno življenje in so možne tudi sanje. Pri sebi premikam meje že ob čisto vsakdanjih aktivnostih, potem pa nastane tudi kaj, kar morda lahko poimenujem skromno ustvarjanje. Ali je to umetnost, pa naj sodijo drugi. Če vam s kakšno besedo polepšam dan je to zame dovolj velika stvaritev.
Izziv na odru...
Že zgodaj v otroštvu me je nekako prevzelo gledališče. Mogoče zato, ker sem si lahko v domišljiji vedno predstavljal, da lahko počnem vse in tam ubežim vsem oviram tega sveta in raziskujem čisto svoj svet. Tako sem že kot deček poskusil pisati razne tekste in domišljijske zgodbe. Dajalo mi je občutek zadovoljstva, da je to moja stvaritev.
Posebej pa me je gledališče pritegnilo, ko sem slišal zgodbe očeta o njegovem igranju v amaterskem gledališču v mladosti. Neštetokrat sem si ogledal črnobel televizijski posnetek njegove predstave in tudi druge predstave iz domačega okoliša ter občudoval povezanost s pisateljem in odvetnikom Ivanom Tavčarjem, ki prav tako izhaja iz teh krajev. Vse to mi je toliko bližje, ker pri teh predstavah pogosto sodeluje tudi moja širša družina in to ima zame še toliko večji čar.
Tako sva se s stricem, očetovim bratom, v letu 2013 lotila posebnega izziva. V gledališki retrospektivi o Tavčarju sem na odru v Tavčarjevih rodnih Poljanah tudi sam odigral del predstave v vlogi, ki jo je štiri desetletja prej igral moj oče Marjan. Od takrat se občasno pojavim tudi na odru v Poljanah in še tesneje spremljam vse predstave izvrstnih lokalnih umetnikov.
Sam ne bi rekel, da sem igralec. Moj nastop je poseben in precej nepredvidljiv. A prav gledališče je lahko prostor, kjer lahko tudi nepopolno postane popolno in ni tako zelo pomembno kako se nekaj pove, ampak velja to, da pride do gledalca sporočilo, da lahko vsaj za trenutek vsi dosežemo vse.
Pisanje kot krotenje čustev...
Kadar se mi zazdi, da nekih čustev ali situacij ne morem pojasniti drugače, jih zlijem na papir v verzih ali kratkih mislih, morda pa kdaj zapišem tudi kaj več. Ljudje smo čustvena bitja in ko človek to zares spozna in razume, pride občasno potreba po ureditvi tega notranjega vrtiljaka. To pisanje mi pomaga, da se resnično za vem kaj čutim in nato tudi svet okoli sebe vidim natančneje.
Pišem zase, ampak občasno tudi kaj objavim na spletu, ker se mi zdi preprosto nesmisel izražati kaj globljega, če tega potem nihče ne spozna. Če se v tem najde tudi bralec, ki mu napisano prija, sem najbrž podelil delček dobrote in veselja, ki nekomu pove, da je svet lep, če si le dopustimo in ga tako čutimo.
Film in fotografija kot raziskovanje možnega...
Nisem ravno poznavalec filma, ki bi poznal in komentiral najmanjše podrobnosti. Zanima pa me tehnika in beleženje trenutka, ki ga ujamemo in ostane z nami, da nam lahko vedno znova pove neko novo zgodbo in pokaže kaj bi lahko bilo.
Film in fotografija me tako zanimata tudi kot medij, ki omogoča, da si prikažem delček neke nove zgodbe, ki je morda ne bi mogel sam doživeti. Ogled dobre zgodbe lahko odpre nove možnosti za razmišljanja.
Rad pogledam kako dobro, staro klasiko, ki prisili človeka, da se ustavi in strezni, ali pa navdihujočo romantično zgodbo ali zaplet, ob katerem pomislimo, da je nekaj mogoče.
Moji zapisi
