Konec aprila smo se odpravili na dolgo pričakovan izlet v Benetke. Izleti so ena tistih stvari, ki za vse gibalno ovirane lahko predstavljajo precejšen izziv, ker vsaj z vozičkom nikoli zares ne veš, kaj bo zares dostopno in kam na koncu pridemo. Posebej pri Benetkah, to skrivnostno mesto na vodi, si predstavljaš, da je to najbrž edini kraj na svetu, ki iskreno ne more biti prav zelo dostopen. Zato precej dolgo pričakovan, a vendarle nesplaniran izlet.
Pa smo vseeno šli skoraj s tokom… Vsi skupaj si nismo mislili, da se bomo na koncu precej zmotili.
Odhiteli smo z vodnim taksijem do Markovega trga. Že to je posebno doživetje, ko dojameš, da je utrip mesta zares poseben. Arhitektura, kar smo na hitro videli, je zares veličastna. A naš izlet je imel drug namen, zato tokrat preblisk o tem, polprofesionalnem namenu izleta…
Bilo je kratko, a vendarle zelo poučno. Tale objava ni opis potovanja, ker smo bili tam zelo na hitro in smo šli samo preverit, če je res gibanje po tem mestu z vozičkom tako nemogoče, kot smo mislili. Težko je, zaradi trume turistov, ki očitno ne vedo, da je z mojim vozičkom povsem enostavno zapeljati čez njihova stopala… Ampak v ostalem se pa pride.
Vodni taksi s klančino, ki bi jo potreboval še kje in kdo, starodavne stopnice s klančino ob strani in ta klančina je boljša kot marsikatera dvižna ploščad pri nas, ki tako ali tako nobena ne deluje, ko jo potrebuješ… Prijazno osebje, ki dostavi klančino ali dve in potem mirno pomaga do točke. Mogoče tudi zato, ker vidi turista na vozičku in ne samo invalidnega turista, če to seveda tudi mi prav razumemo.
Name in na ekipo so tako Benetke naredile prav poseben, vsaj z vidika zgornjega presenečenja, zelo močan pozitiven vtis. Dobiš prijeten občutek, da nekaj ljudi vsaj deloma razume, zakaj sem tam… No, v bistvu jim je čisto vseeno ob vseh milijonih turistov, ampak vsaj nekdo razume, da se mu lahko zgodi, da se bo nekoč sam po domačem mestu premikal na kolesih, brez vode. Vedno pač ni nujno, da imamo povsod samo plan in gremo pač tja, kjer je vse jasno. Verjetno kakšen vozičkar živi tudi v Benetkah.
Slišal sem namreč o Benetkah, da so domačini sami zahtevali to dostopnost. Ker pač živijo celo življenje v tem mestu in se starajo. Mesto pa je mogoče biser svetovne kulturne dediščine, a vendarle se tudi samo stara, spreminja, podira in tu in tam dobi med beton in vodo tudi kakšno klančino. Pa tudi ta klančina se bo postarala in bo del tega mesta. Postala bo del kulturne dediščine, če hočete…
Šli smo v Benetke preverit dostopnost in dobili presenetljiv odgovor, čeprav na kratko. Morda se še vrnemo. A to ni tako pomembno. Za sedaj je pomembno, da smo bili tam in za voziček je poskrbljeno bolj, kot bi pričakoval. Ob povratku domov pa je vse nemogoče, ker gre pač za kulturno dediščino in taki so zakoni. Pozabljamo pa, da mora tudi pravo živeti v času.
Ta objava je pozna, a vseeno dokazuje, da nam velike stvaritve prednikov ne prinesejo nič, če jih ščitimo le s ciljem, da se jih potem ne smemo dotakniti, da bi z nami sobivale in bile tudi del našega časa.