Preprosto se te dni kot pravnik ali samo kot nekdo, ki mu ni vseeno, ne morem načuditi, kako svet drvi v popolno katastrofo, ki jo sicer že nekaj časa napovedujemo, a jo zdaj tudi vidimo. Zdi se tako neverjetno, kot da se bomo zdaj kmalu zbudili iz sanj in bo vsaj nekdo nekomu končno povedal, da nekaj ni prav. četudi bo to samo lep govor. Svet čaka svetovnega policaja, da udari po mizi, čeprav se tega bojimo. Tega policaja pa nekdo duši in umira na obroke. Četudi se policaja bojimo in ga celo ne maramo, pa je prihodnost brez spoštovanja kakršnihkoli avtoritet toliko bolj črna.
K temu zapisu sta me spodbudila dva ugledna slovenska pravnika, katerih članke sem pred kratkim prebral. Eden piše o tem kako mednarodno pravo izgublja svojo vrednost na plečih Ukrajine, drugi govori o ZDA, ki postajajo diktatura njenega predsednika. Z njima se v celoti strinjam in je to dogajanje po svetu žal vsakomur vsakodnevno tudi vidno. Zdi se nerealno, a občutek imam, da ne gre toliko za politiko in razpad sveta. Preprosto je načelu sveta pač nekdo, ki ne razume stvari. Seveda ne gre samo za Ukrajino, pač pa tudi Gazo ali druge dele sveta, ki je v ujet v povsem nerazumne blodnje samodržcev, ki jim nihče nič ne reče. To je genocid in vse to je težko gledat. Dobil sem občutek, da je treba ob vsem tem jasno povedati, da svet potrebuje nekoga, ki bi vse to ustavil. Še nekaj let prej bi pomislil, da bo pač to Amerika, karkoli si že mislimo o vsiljevanju standardov drugim. A se tokrat bojim, da nas Amerika ne bo rešila in da ona sama umira.
Morda smo se v zadnjih letih navadili prezirati vse ameriško, ker je pogosto bilo jasno, da nam vsiljujejo njihov način življenja, mišljenja, nekaterim pa še demokracijo in to na ne najbolj prijazen način. Vse to je res in lahko rečemo, da je Amerika kot supersila izgubila kompas, kot tista sila, ki je po drugi svetovni vojni naredila red in svetu povedala, da bo vladal nek red. O tem ali dober ali slab red presodite sami, vendar se mi kljub mladosti zdi, da je Evropa in še kar nekaj preostalega sveta, do 11. septembra živelo dokaj dobro in pretežno v miru. Če jo imamo radi ali ne, na koncu se je svet precej samoumevno obračal k Ameriki, da mu pomaga rešiti to in ono. Rezultati mogoče niso bili vedno najboljši, a je vendarle nekdo pazil na svetovni peskovnik – upravičeno ali ne, da se vsaj nekaj otrok v njem lahko brezskrbno igra. V osnovni šoli so nas nekako učili, da sta dve supersili, da se mogoče bojita druga druge, ampak da pazita na neko ravnovesje sil. Idealizirano ali ne – zdi se mi, da je do padca dvojčkov v New Yorku to tako bilo.
Vsi, ki smo kdaj prebrali kaj o pravu tudi vemo, kaj Amerika pomeni za zgodovino demokracije in kaj je Amerika bolj ali manj spretno uveljavila od svojih prvih ustanovnih očetov dalje. Seveda so bili tudi krvavi madeži in težave, ampak preden so vse to začeli nekritično vsiljevati drugim, so vendarle bili tudi zgled. V bistvu ni nič narobe s “checks and balances” v vladanju, pa tudi ne s tem, da je nekdo svoboden, a odgovoren in tudi udari po mizi, ko je treba. Pri tem ne pravim, da potrebujemo odločno Ameriko, ki mora povsod posredovati. Potrebujemo pa vsaj nekoga, ki bo povedal, da velja to in to, četudi bo sam problem mednarodne prisile še vedno prisoten. Četudi ni pomagalo smo se navadili, da bo Amerika povedala svoje. Zdaj pa nič. Amerika tepta samo sebe z voditelji, ki ne razumejo ne ljudstva, ne države, ne svobode. Čakajo samo na nek “deal” v svojem svetu in to niti ne zato, ker bi zares imeli nek cilj ali načrt, četudi izprijen. Tam so samo zato, ker so lahko in ker so pač oni. Nič novega ne bom povedal, če rečem, da to ni državniško, niti ameriško.
Jasno je, da se ljudje po svoji naravi upiramo sili in avtoriteti. Če je to preveč sile je tako tudi prav. Vendar meje dopustnega in vsaj malo moralnega morajo obstati. Če mora nekdo paziti nanje, naj pač bo tako. Tako je bilo. Občutek imam, da smo prej skoraj jemali mednarodno pravo kot nekaj samoumevnega. Danes lahko ponovno spoznamo, da temu ni tako. Če smo že skoraj mislili, da supersil ne potrebujemo več, da so to samo še filmi, pa se zdi, da danes živimo v filmu mi sami. Ker to, kar se dogaja, je prekruto, da bi bilo realnost. Preprosto preveč filmsko je, da predsednik ZDA pošlje gardo nad svoje ljudi. To je prežvečen scenarij.
Nič ni narobe, če bi imeli nekaj velikih, ki sicer naj delujejo odgovorno, kar je samo po sebi velik problem. A čisto vsega vendarle vsi ne bi smeli početi. Očitno prav danes potrebujemo supersilo, da koga vsaj malo ustavi. Spet se obračamo k supersili, ki pa se tokrat ne odzove. Na nek način je torej po mojem mnenju zelo žalostno, da tokrat niti ZDA zares ne reagirajo. A večji problem se mi zdi to, da Amerika ne reagira zgolj zato, ker ima trenutno notranji problem – krvavitve, če hočete. Ta neodzivnost na svet se mi ne zdi politika neke sile. To je umiranje Amerike.
Lahko mi pravite, da sem navijač. A svet in z njim vendarle tudi ZDA se mi v tem trenutku smilijo. Ne zato, ker so tako krasni. A diktature ne privoščim nikomur in tudi oni si ne zaslužijo tega. Mogoče narod ne ve vsega, a tega ob volitvah, ki so Američanom tako svete, zagotovo niso imeli v mislih. To kar se trenutno dogaja v ZDA z vladavino prava, z odnosom do inštitucij, z univerzami, je tako v nasprotju s samo idejo ZDA, da morda ne bodo preživele. To, kar doživljajo danes, je v velikem presežku to, kar so hoteli drugim dopovedat, da ni prav, četudi to kar je njihovo, ni vedno najbolje.
Vseeno potrebujemo nekoga velikega, kot sta Evropa in svet po drugi svetovni vojni potrebovala in se nekritično naslanjala na Ameriko. Jasno je, da se bo oblikoval očitno nek nov svetovni red, če bomo preživeli. Vendar mora Amerika kljub vsemu preživeti to moro.
Še vedno pa obstaja žarek upanja. Verjamem, da vsa ta norija ni dejansko jasna politika držav, sploh pa ne narodov, ampak igra peščice ljudi, ki pač ne razumejo. Zato verjamem, da če bodo nekoč odšli s položaja, bo svet spet malo manj nor in brezbrižen. Morda je tudi za Ameriko še upanje. Vsaj toliko, da bomo vedeli kdo nam pravzaprav vlada.
Do tedaj ob profilni sliki na družabnih omrežjih nosim simbol miru, karkoli to še danes pomeni in če sploh pomaga. Včasih je tisti simbol pomenil mir, pa bi bilo prav, da se spomnimo starih vrednot in prava, ki naj bi veljalo tudi v najbolj mračnih časih.
Super zapis, Jaka!
Hvala Maša!