Obljubil sem si, da na spletni strani, ko jo bom imel, ne bom direktno komentiral dnevne politike. Malo zato, ker me politika ne zanima kot sredstvo nebrzdanega bogatenja in tlačenja drugih, malo zato, ker o kakšni stvari pač premalo vem in nočem govoriti o nečem samo polovično. A danes sem videl članek na nekem spletnem portalu, ki me je resnično ujezil in tako bom pač komentiral!
To ni politično motivirana objava, a me resnično jezi, da je treba v tej državi, ob izjemnih naravnih danostih in krasnih ljudeh, vse vedno tako preklemano zakomplicirati in zaplesti v bedasto politiko, čeprav politika s tem nima nobene zveze. Vedno je tako, da če bi se vsi držali samo teme o kateri kaj vemo in nas res zanima, potem bi si lahko tudi pomagali med seboj in bi v tej državi živeli srečno in združeno, kot prvaki. Ampak ne, mi smo Slovenci in treba je vedno IN povsod najti težavo in nekoga, ki je kriv, da nam ne gre dobro.
Ne gre za politiko, a vendar je naključje hotelo, da je danes 25. maj – dan mladosti. Nekateri pravijo, da nas zgodovina razdružuje in nas pušča sprte. A karkoli si že mislimo o Titu in zgodovini, prav na ta dan je šport imel poseben pomen. Ljudje so se družili, bili solidarni in povezani. Četudi pustimo politiko ob strani, je bil 25. maj dan, ki je pač mnogim veliko pomenil, pač zaradi dogodkov, ki so se tedaj vrstili. Bil je šport, zdravo življenje in povezanost med ljudmi, pa tukaj ni važno za koga in zakaj. Vse to kar danes tako radi poudarjamo, da smo športna velesila in da nas šport povezuje. Športniki so naš ponos.
To je ena plat…
Na drugi strani nekateri govorijo, kako nas zgodovina razdružuje, kako je pomembno, da se v določenih stvareh oddaljimo od nje in se naučimo kaj boljšega. Nočejo Tita, nočejo 25. maja, ker jih spominja samo na Tita in pač ne vidijo tega, kar sem zgoraj povedal. Govorijo, da nam je sedaj mnogo bolje, lepše in bolj svobodno. Govorijo, da se da drugače in bolj strpno. Brez Tita, brez kulta osebnosti, brez 25. maja, brez, da se koga poveličuje. In danes je pač samo 25. maj brez Tita in smo menda bolj srečni in svobodni. Pa smo res? Ali smo si ustvarili zopet vsak svojo diktaturo, ki nam ne pusti videti dlje od svojega praga?
Vendar mi oprostite… Vsi, četudi na različnih bregovih, imajo pravico, da mislijo kot mislijo, eni naj imajo spomine na Tita, drugi naj ga vzamejo za opomin, ali kakorkoli že in naj delajo to, kar res obvladajo in čutijo. Jaz pa sem tudi premlad, da bi jih sodil in premalo vem o politiki, o Titu in zgodovini, da bi sodil. Razumem pa nekaj – zgodovina se je zgodila in je ni moč izbrisati. Tudi, če je bilo v njej kaj dobrega, tega ni več in danes ne bo nič boljši, če bomo poudarjali, kaj je bilo prej in kaj danes ni. Ali obratno. Zgodovina je zgodovina.
Potem pa le pridemo do DANES in to vsi skupaj, smo tu in zdaj. Zgodi se, da se strinjamo samo v eni stvari – združuje nas šport. Ponosni smo, Slovenci smo in vsi so naši. Prav tako smo ponosni, da v nekem mestu ni več meje, ki je tako brutalno rezala narod nekoč – ene in druge. Povrh še vsi vpijemo: na mladih svet stoji in upamo, da bomo nekoč vsi presegli te delitve zgoraj – eni in drugi. In spet, šport nam pomaga.
Nato ekipa mladcev drzno sklene, da obesi rekvizit veselja in navijaštva tja gor, na hrib. Zakaj? Zato, ker gre ta športnik, ki združuje narod mimo in da bi spet združeval z veseljem sopiha v mukah in za ta narod. Pogled na ljudi, ki navijajo pa mu dobro dene. Utrujen uzre v daljavi na hribu svoje ime, kar mu enako dobro dene. Mladci so ga prinesli gor, da bi se povsod videlo, da navijamo! Niso ga prinesli zaradi Tita, ne zaradi 25. maja, ne da bi jezili tiste druge … katere koli že. Ker ta ekipa mladcev sploh ne ve, zakaj bi ene in druge jezila – ali sploh poslušala. Oni samo navijajo, šli so na hrib, da bi se videlo, ko gre športnik mimo. Ampak vam ni prav. Ne enim, ne drugim… In so vse hitro umaknili, ker je prišla pritožba.
Tako smo Slovenci znova zapravili priložnost, da bi simbolno presegli delitve, četudi zgolj naključno. Četudi nas nek simbol na hribu deli, bi na ta hrib postavili – premišljeno ali ne – nesporen simbol, ki Slovence združuje in dela ponosne. Pokazali, da ni meja, ni trpljenja, ni zgodovine, samo trenutek sedanjosti, pristnega veselja in povezanosti. Ker smo Slovenci in imamo radi šport. Le trenutek, ki bi vsem dobro del. Pa žal ni šlo.
A če sem malo oster – do enih in drugih. Vi, ki vam je 25. maj in Tito nekaj pomenil. Kje je zdaj ta vaša povezanost, šport in veselje, da smo za naše? Saj niso prekrili Tita zaradi Tita. Slovenska zastava je tam, ker ste to vsi Vi. In kolikor malo že vem o Titu, je Slovenijo cenil. Cenil je šport in predstavljal vam je povezanost, ki jo tako opevate. Cenil bi verjetno to, da držimo skupaj, cenil bi šport in športnike. Zanesljivo vem – sedaj, ko to pišem – da v tem dejanju mladcev ni bilo političnih namenov. A vam ni bilo prav in ste naredili politiko iz trenutka, ki bi Slovenijo lahko povzdignil. Sram vas bodi!
In Vi, ki ne marate spomina na Tita na lokalnem hribu. Če že ne morete pustiti vsaj drugim, da mislijo svoje, bi bili vsaj tiho veseli, in si mislili svoje, ko bo za trenutek na hribu čez Tita simbol, ki vam je ljubši in ki ga tako opevate kot domoljubi. Simbol, ki predstavlja menda novo državo, menda boljšo od Titove? Če vam je tako zelo bolje brez Tita na hribu, bi menda vsi skupaj 45 let pozneje lahko razumeli, da za trenutek pokrijemo in bi se pravo nove države umaknilo za trenutek, da pokažemo enotnost. Pa niste razumeli in ne razume niti nova država očitno. Namesto tega razumete le to, da ste veseli, ker bi skoraj prišlo do novega spora okoli Tita. Spet pa niste slišali globljega sporočila? Sram vas bodi!
Še opomba, ker sem pravnik. Morda gre res za zasebno zemljišče. A tudi pravo se mora kdaj pa kdaj umakniti realnemu za trenutek, če bi se lahko zgodilo nekaj pomembnega, da bi narod živel in preživel v povezanosti. Ampak pravo so ljudje in tokrat niso bili za kaj velikega.
Na tak način ne bo sprave in je ne more biti. Ponovno smo dokazali, da to nima nič opraviti s Titom. Samo mi smo majhni in samo to. Ker ne razumemo, da naj bi bil narod in država več od nas, več od tega kdo je kolikokrat predsednik. Žalosten sem ob misli, da bi nam šport lahko to povedal, a nam je pravzaprav vseeno. Slovenci se hvalimo s tem, da nas združuje šport, če nas že vse drugo razdružuje… A žalostno je, kako ne vidimo dlje od svojega praga in še vedno ne držimo skupaj. Kako nam je lahko bolje, če pa smo stalno sprti. Hote ali ne, s tem zanikamo vse tisto, kar je bil Tito, pa vendar tudi tisto, kar mu očitajo in kar se je treba iz zgodovine naučiti.
Danes sem na nekoga ponosen kot nikdar prej. Zaradi sporočila, ki ga je poskusil dati narodu. Na narod pa sem danes malo manj ponosen.
💪🏻🇸🇮🚵🏻♂️