Moji zapisi
Moje življenje je prepleteno z različnimi področji, ljudmi in situacijami, v katerih se mi pogosto zazdi, da imam nekoliko svojevrsten pogled na svet in svoj položaj v njem. Menim, da je nekaj tem, ki so zanimive za občasne temeljitejše premisleke, kateri so morda zanimivi tudi za pozitivno misleče ljudi okoli nas.
Življenje invalida ni le varni mehurček in pomoč. Odvija se kot vsako drugo: zunaj, med ljudmi, v vsakdanjih izzivih.
Prebivalci v ulici Cesta v Gorice smo več pristojnih ponovno pozvali k ureditvi razpadajoče ceste.
Ob Svetovnem dnevu cerebralne paralize dobronamerno preženimo še en mit.
O tem, da nekateri odrasli še potrebujemo podobno obravnavo kot otroci.
Svet čaka svetovnega policaja, da udari po mizi, čeprav se tega bojimo. Tega policaja pa nekdo duši in umira na obroke.
Slovenci se radi hvalimo, da nas združuje šport, če nas že vse drugo razdvaja... A pogosto ne vidimo dlje od svojega praga. Žalostno.
Redne strokovne fizioterapevtske obravnave ne potrebujejo za svoj razvoj le otroci, ampak tudi odrasle osebe z invalidnostjo.
Praznovanja ob 20. obletnici delovanja RC Škofja Loka sem se udeležil kot slavnostni govornik.
Na okrogli mizi o zaposlovanju invalidov sem predstavil svoj zaposlitveni primer kot primer dobre prakse.
Šli smo samo preverit, če je res gibanje po tem mestu z vozičkom tako nemogoče, kot smo mislili. Bili smo presenečeni.
Bilo je doživetje s priokusom rahle skrivnostnosti, temačnosti, kar prav dobro spada k samostanu in rockerjem.
V osebni asistenci mora biti med uporabnikom in asistentom spoštljiva, a zelo tesna vez.
