Tokrat bi rad načel sicer perečo temo na en obziren način. Ne bom govoril v detajlih o tem, kaj je osebna asistenca in kaj mi pomeni, ker če delam vse to kar lahko berete tukaj, potem osebna asistenca nekaj pomeni, kajne?
Naneslo je spet tako, da spet iščem osebnega asistenta za polni delovni čas, ker se bo zgodila zamenjava. Zato se spet sprašujem, kakšen naj bo ta novi človek, kakšen odnos vzpostavit in kako to vzdrževat na dolge proge.
Najbolj pomembno na začetku se mi zdi poudariti, da to je služba. To ni aktivnost nekoga, ki se želi družiti z ovirano osebo oz. uporabnikom, oz. biti ob njem, ker bi se kot asistent odločil, da uporabniku nekaj olajša. To je služba, kjer nekdo opravlja neko delo za nekoga. Malo na hitro rečeno – ampak bo bolj jasno v nadaljevanju – to je servis, ki pomaga, da avtor tega prispevka zjutraj vstane, se uredi, poje zajtrk, gre v službo in tako dalje, čez cel dan, do konca tega zapisa, in še naprej, do konca svojih dni. Tako kot si zjutraj umijete obraz, jaz potrebujem nekoga, da mi fizično to naredi in podobno, ampak tako, kot bi jaz hotel, oziroma podobno kot bi človek, ki to dela sam, hotel to narediti sebi. Torej ne nujno tako, kot se to učijo zdravstvene delavke – z vsem spoštovanjem do vseh, tudi ne tako kot me je umivala mama, in niti tako, kot pač nekdo misli, da je prav… Ker pač, kdo ve, kaj je prav?
Pri osebni asistenci se predvideva, da nekdo asistira nekomu, zato ta, ki asistira ne izvaja vsega sam, ker bi mu bilo zapovedano nekaj narediti. Pustimo za namen tega zapisa rahlo ob strani pravne zagonetke tega odnosa, če nastanejo, ampak večina nas v službi dela tisto, kar nam rečejo. Nismo povsem samostojni in to se razume.
To pišem, ker veliko ljudi, ki se sreča z nami in želijo biti asistenti, sicer pogosto dobronamerno mislijo, da se pač z uporabnikom družijo, mu nekaj pomagajo in zanj skrbijo, po svojih lastnih predstavah in zmožnostih. Na koncu pa sami sebe prepričajo, da to za njih ni služba in oni to delajo iz nekih drugih nagibov. Tako pridemo do prvega problema – srčen asistent, ne pa tudi v službi.
Potem pridemo do poslovnega odnosa. Vendar tudi ta po mojem mnenju ne more odgovoriti na vse potrebe uporabnika in niti asistenta, ker je življenje preveč raznoliko. Situacije v življenju lahko zahtevajo nekaj, česar nismo naučeni ali nekaj za kar ni navodil, niti šefov. Torej tudi poslovni odnos ne zaleže povsod. Lahko dobimo asistenta, ki je samo delavec. Vendar delo v asistenci ni tekoči trak.
Četudi je to služba, kot marsikatera druga, kjer mora biti nekaj opravljeno, da se doseže nek cilj, ki ga je verjetno postavil nekdo drug, pa smo v vsaki službi samo ljudje. Tako asistenti kot uporabniki. Ljudje smo zmotljivi, nenatančni in ne vemo vsega. Zato je jasno, da se zanesemo na sodelavce, tudi na nadrejene, ki pa tudi ne vejo vsega. Tako je tudi v osebni asistenci. To je delo z ljudmi, ki zahteva odnos med ljudmi. Zato to vseeno ni zgolj služba, kjer se nekaj opravi, ampak delo z ljudmi zahteva človeka, ki ni samo delavec, pomivalec, ampak človek s čustvi, napakami, izrazi in vsem, kar človek zares je. Ne samo naučeno znanje ali izkušnje, tudi čustva – veselje, žalost, jeza, cela paleta, ga oblikuje v osebo, ki lahko v vsaki situaciji asistira nekomu. Pri tem ponovno ne poudarjam, da mora biti človek samo srčen in ustrežljiv. To ni dovolj. Vendar tudi samo poslovni odnos ni dovolj, če naj bo osebni asistent eden izmed ljudi, s katerimi potujemo skozi to mavrico, ki ji pravimo življenje.
Po mojem mnenju je tako treba najti srednjo pot. V vsaki službi so sodelavci, šefi in odnosi, ki neizogibno ustvarjajo neko klimo in pogosto tega ni mogoče prav ločiti. Tako jaz osebno bi si želel asistenta, ki razume, da je to delo služba, ampak še najbolj pomembno je, da vsi razumemo, da mora biti med uporabnikom in asistentom spoštljiva, a zelo tesna vez, saj asistent in uporabnik vendarle sodelujeta pri najrazličnejših uporabnikovih situacijah. Deloma jih rešujeta skupaj in si zaupata vsaj v tem, da bo vsak opravil svojo nalogo v najboljši meri.. Če bi se uporabnik vedno uspel zanesti le nase, potem bi asistenta kot čutnega in kot zanesljivega, sposobnega človeka potreboval bistveno manj. Včasih tudi asistent kaj ve, čeprav ni breme odločitve samo na njem. Tudi v drugih službah ima šef delavca, kateri mu svetuje, morda odločilno in pravilno. Če ima delavec problem mu šef prisluhne. Poslušamo uspešne zgodbe podjetji, katerim je skupna točka, da se vsi v podjetju počutijo kot družina. V odnosih o katerih tukaj razpredam, je ta človeška nota lahko še bolj prisotna. Po mojem mnenju torej dobro uspeva tisti del asistence, kjer se ta odnos, ki je sicer določen z neko mejo, lahko razvije v več kot le službo – in na drugi strani – nekako resneje kot le dobronamerna pomoč soseda. Torej so prisotni vsaj trije elementi: služba, človeški odnos in meja med njima. Za mejo je jasno, da se mora premikati, da lovi ravnovesje med drugima dvema.
Vsi deležniki – tako uporabniki kot asistenti pa morajo biti to sposobni razumeti in izvajati. Kdo in kako je to zares sposoben, pa je druga zgodba…
Če je vzpostavljeno ravnovesje med zgoraj omenjenim, je to delo na dolge proge, ki zagotavlja vsem potrebno stabilnost. Iz izkušenj pa vem, da je to razmerje dandanes posebej težko najti. Pa ne glede na napisano… Res asistenti in uporabniki iščemo to ravnovesje, ampak ni treba imeti nadnaravnih sposobnosti, da to najdemo. Le razumeti moramo vsi, da se naša življenja ne razlikujejo. Jaz samo potrebujem nekoga ob sebi, da lahko to živim.
Vsaka medalja ima torej dve plati. V človeški naravi je, da vsi iščemo odnose in si želimo, da bi bili ti bolj ali manj enostavni. Osebna asistenca je odnos med ljudmi, ne glede na delo, ki ga opravljamo. Bodimo vsi le to, kar smo – Človek.